POLAZNIK post 3/4

Kogda Gost — ne člověk

Jedlova vetva vměsto susěda. 🎄 Tajna istorija Roždestvenskogo drěvca

My privykli, že Polaznik — to jest člověk. Ale arheologija smyslov otkryvaje nam čudovny fakt: u zapadnyh slavjanov (poljakov, slovakov) rolju «Božeskogo gosta» mogl izpȯlnjati predmet!

To jest unikalna transformacija, kogda magija prěhodi s živogo dějatelja na simvol věčnogo života.

«Zeleny Polaznik»:

🌲 Podlaznička. V Poljskoj i Slovakiji v dom vnosili ne susěda, ale vrh hvojnogo drěva (jedla, pihta). Nazyvali ju podłaźniczka ili polaźniczka.

🔃 Svět naopako. Tuto jelku ne stavili na pod, kako jesmo privykli, ale věšali k stropu, ostrjem nadol! Ona visěla nad prazdničnym stolom kako Damoklov meč sčestja.

🤲 Magija Zrna. Kako člověka-polaznika posypali zrnom pri vhodu, tako i tuto jedlovu vetvu ščedro posypali ovsom i orěhami. Logika běše železna:

«…da by toliko stogov pan Bog dal hlěba v prihodnom lětu, koliko tyh zrn upade pri posypanju na pod».

Tu Polaznik staje čistym oberegom. Jelka branila dom od gromov i bliskavic ⚡, a dym od jej sžiganja mogl ustaviti grad. To dokazuje, že naša novoročna jelka — ne prosto ukrašenje, ale drevny «zaměstnik» sakralnogo gosta, prizvany byti živym zalogom plodnosti na cělo lěto.

❓ Znali li jeste, že vaša novoročna jelka jest daleka rodstvenica drevnogo božestva-gosta?